Facebook stran

 

PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO DOL PRI LJUBLJANI SKOZI ČAS

 

Začelo se je skorajda iz nič. Skorajda z golimi rokami, s škafi in rokomivčki, saj takrat tehnike na splošno, ne samo gasilske, še sploh ni bilo. Zato pa je morala biti tedaj toliko večja človeška srčnost in požrtvovalnost ter nesebična pripravljenost za pomoč. Območje v dolini je bilo zaradi neregulirane Save vsako leto po nekajkrat v nevarnosti zaradi povodij. Tudi nesreča z ognjem tako ali tako ni nikoli in nikjer počivala, pogosto tudi zaradi nepremišljenega varovanja iskre pod pepelom, ki je bila v tistih časih navada. Tako se je nemalokrat zgodilo, da je rdeči petelin namesto zjutraj na gnoju, rad že sredi noči zakikirikal na strehi. V ozki dolini so bile pogoste tudi strele, gozd na desnem bregu reke Save pa je bil dodatno v stalni nevarnosti zaradi isker iz parnih lokomotiv. Še posebej je bilo treba misliti na nekaj večjih stavb, ki so takrat dajale Dolu poseben pečat. Med njimi zlasti kulturno in umetniško znamenita Erbergova graščina z vsemi poslopji in posestvom ter dolska farna cerkev z dvema podružnicama v Zaborštu in Beričevem, ki skupaj z župniščem in kaplanijo prav tako predstavljajo pomembno kulturnozgodovinsko znamenitost. Ob teh stavbah so bili domovi v Dolu pretežno kmečki z gospodarskimi poslopji, leseni in s slamnato streho. Škalica, ki so jo lomili v bližini, je bila pretežka. Obrtniških stavb je bilo le malo, med njimi še največ žag in mlinov, ki sodijo med začetke današnje tovarne Jub. Lahko si torej mislimo, kako nujno potreben in koristen je bil sklep, da ustanovijo požarno brambo v Dolu. Na pobudo dolskega graščaka Frana Povšeta ter spričo vse večjih potreb po varnosti je bilo 20. decembra leta 1891 ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Dol pri Ljubljani, ki je bilo 15. maja 1892 vpisano v register pod številko 5681 z imenom »Prostovoljna požarna bramba v Dolu (Lustthal) na Kranjskem«. Območje delovanja je bilo sicer večje kakor je danes v pristojnosti PGD Dol pri Ljubljani, saj je segalo deloma tudi na desni breg Save v Podgrad in je zajemalo celotno območje pozneje ustanovljenega samostojnega Gasilskega društva v Beričevem. Ustanovni odbor je bil sestavljen iz članov zanesenjakov, ki so bili v Dolu deležni velikega zaupanja in spoštovanja in so veljali za pridne ter pripravljene pomagati sočloveku ob vsakem času in povsod. Ustanovitveni odbor Prostovoljne požarne brambe v Dolu je bil sestavljen iz naslednjih članov: Josip Fran Palme (načelnik, oskrbnik nato pa v letih 1895 do 1900 lastnik graščine v Dolu), Štefan Lemut, Fran Pevec, Jakob Kreč, Johann Leuz, Janez Jeran, Jožef Loboda, Anton Prašnikar, Jakob Zamen, Franc Majdič, Franc Igličar in Tine Bregar. Pravila po katerih se je Prostovoljna požarna bramba ravnala, je podpisal tedanji župan Franc Šimenc. Na ustanovnem občnem zboru so se udeleženci zavezali, da bodo novo društvo moralno in gmotno podpirali. Prva ročna brizgalna Ravno tako so sklenili, da se nabavi potrebna oprema in uredi požarno varstvene predpise. Še istega leta so naročili za tedanje čase tehnično zelo primerno ročno brizgalno, pri podjetju Albert Samassa (1833-1913), zvonarja in livarja v Ljubljani. Ročna brizgalna na vozu je bila poslana po železnici na Laze 10. oktobra 1893, potem, ko so 1. septembra 1893 gasilci iz Dola podjetju Albert Samassa plačali 150 od 350 potrebnih forintov. Zagotovljeno je bilo, da bo razliko plačal Visoki deželni Odbor, ki je v tistem času ne samo moralno pač pa tudi finančno podpiral nastajanje prostovoljnih gasilskih društev. Vendar pomoči društvo ni bilo deležno. Tako so morali 200 forintov zbrati sami med svojimi rednimi in podpornimi člani in prebivalci. Društvo je bilo že v pravdnem postopku za prisilno izterjavo, vendar so člani denar še pravočasno zbrali in račun poplačali 3. decembra 1894. Ročna brizgalna na vozu, v katero je bila vprežena konjska vprega s posebej prirejenimi sedeži za moštvo in potrebno pripadajočo opremo ter s karbidovko za vožnjo ponoči je bila nekaj časa shranjena pri Narofu, nekdanji graščinski pristavi, ki je bila tedaj v lasti Jožefa Slovnika, pozneje pa pri Levcu v Dolu.

 

Prve spremembe


Katastrofalni potres leta 1895 je pustil pečat tudi pri gasilcih. Načelnik je postal Franc Šimenc posestnik iz Dola (Penkač), ki je načelnik ostal celih devetinštirideset let. Ob njem so bili: Alojz Lenček iz Kleč (namestnik načelnika), ter člani: Ivan Verbajs, Anton Levc, Franc Tekavc, Fran Pogačnik, Alojz Zidar, Anton Česen, Janez Dermastja, Jože Bregar, Fran Nalar, Tomaž Tekavc, Janez Česen, Valentin Šimenc, Janez Šimenc, Janez Majdič, Anton Bernat, Anton Jemc, Jakob Lenček, Ferdinand Uranič in Vincenc Levc, torej vsi predvsem iz Dola in Kleč. Predsedstvo v Ljubljani je 7. februarja 1900 potrdilo nova društvena pravila ter spremenila ime društva v Prostovoljno gasilsko društvo Dol pri Ljubljani. Zaradi uspešnih posegov ob požarih je društvo kar nekajkrat dobilo tudi posebno denarno nagrado. V tem letu se gasilskemu društvu priključi tudi Josip Reich, nadučitelj, ki je na občnem zboru sprejel delo tajnika in gasilskemu društvo ostal zvest vrsto let. Gasilsko društvo se je leta 1913 priključilo Kranjski deželni zvezi. V naših deželah je v tistem času delovalo že 8 gasilskih zvez, ki so bile razdeljene po pokrajinah. Društvo bi moralo leta 1932 praznovati svojo štiridesetletnico svojega delovanja, vendar je bila slovesnost zaradi političnih razmer odložena. Tega leta se je društvo udeležilo petdesetletnice gasilskega društva v Kamniku, kjer so člani gasilskega društva Dol dobili priznanja in sicer Anton Zajc zlato kolajno, Miha Grad in Josip Zaman pa srebrno medaljo za meščanske zasluge mesta Kamnik. Dne 21. maja 1933 je bila z enoletno zamudo vendarle slovesnost praznovanja štiridesetletnice društva z veliko udeležbo gasilskih društev Kamnika, Moravč, Zgornje Šiške, Zgornjega Kašlja, Stoba, Dolskega in Senožeti - Ribč.

 

Prvo sodelovanje s tovarno JUB


V teh letih se začne razvijati tudi tovarna Jub, ki je kazala največ podjetnosti v Dolu, tako da so se njeni obrati polagoma razširili na vse druge industrijske mline na Vidmu in v Klečah. Spretni direktorji tovarne Jub so na svojo stran pridobili široko zaledje prebivalstva, saj je celo ob najhujši krizi imelo v tovarni zaslužka kar precej domačinov. Člani gasilskega društva za svojega častnega člana izvolijo Iva Bizjaka, tedanjega ravnatelja tovarne Jub, ki gasilskemu društvu obljubi podporo pri njegovem delovanju.

 

Rast


Sledila so leta močne rasti in krepitev članstva. V društvu sta tedaj delovali dve operativni enoti: Dol in Beričevo. Člani in vodstvo so se stalno teoretično izpolnjevali na tečajih, seminarjih in predavanjih, saj je moderna tehnika zahtevala in vsak trenutek prinašala novosti. Obenem sta se obe enoti ves čas urili na vajah in tekmovanjih. Tudi društvo samo je prirejalo tečaje in seminarje za prvo pomoč ob nezgodah, o pravilni strežbi ranjencev in bolnikov. V tistem času je bil ustanovljen samaritanski odsek. V najtežjih finančnih časih je bila ustanovljena Samopomoč, v katero je bilo leta 1934 včlanjenih 36 gasilcev, ki so plačevali članarino, denar v obliki finančne pomoči pa se je dajal tistim gasilcem, katerim je bila pomoč najbolj potrebna. Moderna tehnika je zahtevala velike zneske, vložene v korist vsega prebivalstva. Gasilsko društvo si je finančna sredstva pridobivalo iz članarin, iz članarin podpornih članov, iz prireditev ter iz prispevkov zavarovalnic. Gasilci so v bistvu namreč posredno pomagali zavarovalnicam, ker so bistveno zmanjševali ne samo tveganje, temveč tudi višino izplačila požarnih odškodnin.

 

Prva politična vmešavanja


Z novim zakonom o organizaciji gasilstva kraljevine Jugoslavije z dne 15. julija 1933, ki ga je kralj Aleksander podpisal, so se stvari bistveno poslabšale. Zakon je ukinil gasilska društva in namesto njih dovoljeval le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij. Upravo Gasilske zveze Jugoslavije je imenoval minister za telesno vzgojo naroda. Izvolitev osrednjega in nadzornega odbora gasilskih skupnosti je potrjevala Gasilska zveza kraljevine Jugoslavije v Beogradu. Izvolitev župnih uprav je potrjevala novoizvoljena in potrjena uprava skupnosti, izvoljeni upravni in nadzorni odbor gasilskih čet pa uprava gasilske župe. Ves ta sistem je izzval številne spore in nezadovoljstva v gasilskih društvih.

 

Prva motorna črpalka


Političnim ukrepom in negotovi politični situaciji navkljub so se gasilci iz Dola odločili za tehnično posodobitev. Prvi preizkus motornih črpalk je bil 5. aprila 1936. Od dveh ponudnikov so se odločili za črpalko podjetja Liv (Kogovšek) iz Šentvida nad Ljubljano. Črpalka je imela dvotaktni motor s tristopenjsko črpalko. Pogodba je bila sklenjena 21. maja 1936. Tehnična specifikacija (prepis originalnega zapisa): 1) motor dvocilindričen, dvotaktni 12 PS, hladi se z zrakom, tipa ILO. 2) črpalka je ulita iz brona, je tristopenjska in da pri prostem izlivu 650 litrov vode na maksimalni pritisk pri zaprtih ventilih 15 do 16 atmosfer. 3) Pribor za sesalko in motor je: 8,50 metrov sesalnih gumijastih cevi, 60m tlačnih cevi za visoki pritisk, spojke za sesalne in tlačne cevi na zaklep, tlačne cevi dolge 15m. Nadalje:1 ročka za bencin in olje (vsebina 15 litrov), 1 ročka za polnjenje sveč, 1 sesalna košara, 1 rezervno pogonsko kolo za sesalko, ključi za sesalko in motor, 1 vrv s karabinarjem, 2 ročnika, 3 ustniki po 12, 14 in 16 mm, 1 rezervna Boscheva sveča, 4 prehodniki za tlačne in 1 prehodnik za sesalne cevi. Takoj, ko so gasilci prevzeli črpalko, so jo seveda ustrezno testirali ter okoliškim krajanom pokazali kakšno pridobitev so dobili. Test so izvedli na približno sedem metrov globokem Dragarjevem vodnjaku, ki so ga nadgradili še z dvometrskim odrom. Nanj so postavili novo črpalko. Vsi so bili veseli, da je črpalka potegnila vodo na višino devet metrov z neverjetnim pritiskom. Ni jih motilo, da je črpalka pri svojem delovanju povzročala neznosen hrup. Gasilci so istega leta z njo črpali vodo pri Rudolfu Zalokarju, ki je v Zaborštu 2 postavljal tovarno kisika in mu je voda nagajala pri delu. Po končanem delu pa se je črpalka pokvarila. Ugotovljena je bila tovarniška napaka, ki je proizvajalec nikoli ni dokončno odpravil. Tovrstnih motornih črpalk (tip ILO) je bilo v podjetju Liv (Ivan Kogovšek) iz Šentvida nad Ljubljano narejenih le 10, serijsko izdelavo je namreč preprečila 2. svetovna vojna. Črpalka, ki so jo kupili dolski gasilci pa je še vedno v odličnem stanju in kadar z njo za prikaz starih časov črpamo vodo, še vedno povzroča neznosen hrup.

 

Iznajdljivost in preventiva


Gasilcem je vedno primanjkovalo denarja, takratni okrajni ljudski odbor pa jim ni pustil pobiranja prostovoljnih prispevkov med prebivalci. Pametno so se znašli ter pripravili in uprizorili gledališko igro Lokalna železnica, ki jo je režiral Matevž Ložar, tisti čas namestnik poveljnika. Odziv na uprizorjeno igro je bil pri ljudeh izredno velik, igra pa sprejeta z navdušenjem. Gasilci skrbijo in veliko skrb namenjajo tudi preventivni dejavnosti. V začetku 50 let prejšnjega stoletja je bilo veliko dimniških požarov. Določili so gasilske inšpektorje, da 21.5.1956 od 8 ure dalje pregledajo dimnike na območju Prostovoljnega gasilskega društva Dol. Za pregled na območju Dola sta bila zadolžena Maks Zajc in Mirko Kadivc, za Videm Franc Vidmar in Viktor Morela, za Kleče Jože Tekavc in Valentin Gostinčar, za Zaboršt Matevž Ložar in Ludvik Vodnik ter za Podgoro in Zajelše Jože Vidmar in Anton Rahne. Dogovorjeno je bilo, da se po končanem pregledu o ugotovljenih napakah poroča upravnemu odboru. Na podlagi teh ugotovitev bo upravni odbor izdal ustrezne ukrepe in navodila.

 

Nadaljevanje sodelovanja s tovarno Jub


Jub je po II. svetovni vojni ustanovil notranjo gasilsko enoto, ki je bila bolje opremljena kakor društvena, zato pa sta si enoti veliko pomagali. Notranja gasilska enota je bila izoblikovana predvsem zaradi velike nevarnosti požara v tovarni. Ukrepali so kar nekajkrat. Oktobra leta 1951 je gorel Jubov konjski hlev. To je bil eden od večjih požarov, ki so ga gasilci uspešno ukrotili in preprečili razširitev na ostale objekte. Temelji dobrega sodelovanja so bili zagotovljeni, saj je bilo v Jubu precej članov dolskega gasilskega društva, člani Jubove notranje gasilske enote pa so bili večinoma prebivalci Dola in okolice. Glede na to da Jubova notranja gasilska enota ni bila registrirana kot samostojna gasilska enota, je bila vključena kot desetina v Prostovoljno gasilsko društvo Dol. V tistem času je bila taka vzajemna pomoč edina mogoča oblika koristnega dela in sodelovanja. Jub je velikokrat priskočil na pomoč z gorivom ali z raznimi nadomestnimi deli pri opremi. Sodelovanje med društvom in Jubom je dobilo javno potrditev leta 1957, ko je bil Ludvik Kukavica, direktor tovarne Jub, imenovan za častnega člana gasilskega društva z utemeljitvijo, da je zgledno organiziral gasilsko enoto v Jubu, ki formalno spada pod dolsko društvo. Jubova desetina se je redno udeleževala vseh vaj in tekmovanj v okolici. Začetni člani prostovoljne gasilske enote Jub so bili: Morela Janez- vodja, Ložar Matevž, Morela Viktor, Tavčar Alojz, Nakič Rizo, Igličar Viktor, Savič Mile, Rekič Salih in Morela Janko. Potrebno je poudariti, da se je članstvo v tej enoti zelo spreminjalo, saj je bilo vezano na zaposlitev, trenutni interes in zadovoljstvo ter upravičenost izostanka z dela. Kljub temu, je enoto vendarle sestavljalo nekaj stalnih članov, ki so izhajali iz vrst Prostovoljnega gasilskega društva Dol pri Ljubljani: Morela Valentin, Bokalj Karol, Savič Gojko, Grojzdek Tomaž, Žunič Vaso, Jančar Edo, Lunar Franc, Cerar Jože, Gregorin Franci in Flere Jože. Kasneje je imela tovarna Jub v namen protipožarne varnosti zaposlena gasilca Savič Mileta in Gregorin Franca, ki sta bila zadolžena za protipožarno preventivo. Gregorin Franc pa je tudi vršil kontrole upoštevanja predpisov varstva pri delu.

 

Društveni prapor

 

Na gasilsko društvo so že kar nekaj časa po vojni prihajali dopisi bližnjih in daljnih gasilskih društev, ki so se ob svojih jubilejih odločala za razvitje društvenega prapora, z vabili naj dolsko društvo prispeva za njihov praporni žebljiček. Na eni izmed sej leta 1956 pa se je upravni odbor odločil, da tudi dolsko društvo, eno najstarejših društev okolici, zasluži svoj prapor. Prapor je po načrtu Jožeta Levina iz Dola izdelala Ivanka Polž z Rodice pri Domžalah. Za srebrne in zlate žebljičke, ki so na praporu, so prispevala okoliška gasilska društva ter prebivalci. Na žebljičkih v obliki lipovega lista, ki so pritrjeni na drogu prapora je ime in priimek vsakega darovalca. Društveni prapor je bil razvit ob praznovanju 65 letnice društva, 9. junija 1957 pod pokroviteljstvom Kmetijske zadruge v Dolu. Botrica prapora je bila dr. Marija Klemenc, saj je prispevala za društveni prapor največjo vsoto med posamezniki. Ob razvitju prapora je bila tudi gasilska parada na kateri so poleg domačega gasilskega društva sodelovale tudi vse krajevne organizacije (Partizan, Mladina, Zveza borcev...) ter sosednja gasilska društva. Predsednik Matevž Ložar je 11. januarja 1959 izdal pravilnik za nošenje gasilskega prapora Prostovoljnega gasilskega društva Dol pri Ljubljani v obliki 6. pravil (prepis originalnega zapisa):
1. Če se vrši gasilski kongres ali kakšna druga proslava gasilskega ali kakšna druga proslava da se vabijo gasilske organizacije. 2. Če umre kakšen aktivni član rezervni ali častni član se morajo udeležiti pogreba vsi člani z praporom obvezno. 3. Če umre kakšen podporni član in da je daroval za spominski žebljiček, ki je zabit v drog prapora se mora pogreba udeležiti desetina članov s praporom. 4. Če umre podporni član se morajo pogreba udeležiti trije člani s praporom. 5. Če je pogreb državnega značaja to je pogreb brez duhovnika se člani udeležijo pogreba po možnosti kolikor je prostih ni pa obvezno. 6. Ta pravilnik se da v predložitev občnemu zboru prostovoljnega gasilskega društva v Dolu pri Ljubljani v potrditev. Za izvajanje tega pravilnika sta zadolžena predsednik društva in praporonoša. Praporonoša je bil običajno gospodar Maks Zajc, pravila pa prav zaprav še vedno veljajo.

 

Prvi gasilski avto


Društvo je velikokrat sodelovalo v akcijah gašenja in reševanja. Na akcije so vedno vozili svojo gasilsko opremo s konjsko vprego, gospodarja Antona Zajca. Po njegovi smrti je delo nadaljeval njegov sin Maks Zajc. Vendar se je z vse hitrejšim širjenjem mehanizacije na podeželje v povojnem obdobju pri članih gasilskega društva vzbudila želja po bolj sodobnem in učinkovitem prevoznem sredstvu. Na občnem zboru 21. januarja 1962 je bil izvoljen upravni odbor, ki je bila zaupana naloga za nakup novega modernega gasilskega vozila. Predsednik: Matevž Ložar, Zaboršt Poveljnik: Tekavc Brane, Kleče Pomočnik poveljnika: Janez Morela, Dol Tajnik: Stanko Moder, Videm Blagajnik: Ivan Vidmar, Podgora Gospodar: Jože Jančar, Dol Strojnik: Srečko Tihelj, Kleče Referent za mladino: Vinko Jemc, Dol Referentka za saniteto: Danica Modrijan, Dol Referent za prosveto in kulturo: Franc Vidmar, Videm Nadzorni odbor: Valentin Gostinčar, Kleče; Alojz Tavčar, Zaboršt; Ivan Slovnik, Videm
Gasilski avto je v Dol pripeljal leta 1967. Ta dogodek je v gasilsko društvo prinesel nov zagon ter priključek k naglo razvijajočemu se gasilstvu. Vozilo je bilo kombi IMV-gasilec in je bilo že tovarniško prirejeno gasilcem. V tovarni IMV so izdelali le 5 takšnih izvedenk, potem pa so zasnovo nekoliko predelali. V kombiju je bilo poleg šoferja prostora še za 7 članov posadke. V zadnjem delu je bil prostor za gasilsko opremo in gasilsko črpalko. Gasilski kombi se je uporabljal izključno za gasilske namene, izjemoma tudi kot reševalno vozilo v primeru nesreče, če ne bi mogoča zveza z reševalno postajo v Ljubljani. V ta namen se je nabavil tudi paket prve pomoči, ki pa je bil pozneje po zakonu predpisana obvezna oprema vsakega vozila. Za stalno pripravljenost gasilskega kombija so bili zadolženi trije šoferji: Srečko Tihelj, Maks Zajc in Ludvik Vodnik. Danes je kombi v Dolu od vseh 5. izdelanih edini ohranjen z izvirno opremo, v voznem stanju in z uradnim certifikatom starodobnika. Z njim se radi in s ponosom pokažemo na raznih gasilskih paradah in prireditvah starodobnih vozil.

 

Nova črpalka Rosenbauer


Društvo se je krepilo in izpopolnjevalo ter skrbelo za strokovno izobrazbo svojih članov, krepilo njihovo pripadnost humanitarstvu ter jih navajalo k vedno večji varčnosti in zmernosti. Glede nato da je bilo leto 1969 volilno leto, so 14. februarja 1969 na novo izvolili naslednji upravni odbor: Predsednik:Matevž Ložar, Zaboršt Poveljnik:Tekavc Brane, Kleče Pomočnik poveljnika: Vinko Jemc, Dol Tajnik: Bolte Flere, Videm Blagajnik: Stanko Moder, Videm Gospodar: Maks Zajc, Dol Strojnik: Srečko Tihelj, Kleče Nadzorni odbor: Jože Tekavc, Kleče; Franc Loboda, Dol; Ivan Slovnik, Videm Kaj hitro se je izkazalo da gasilski kombi brez dobre črpalke ni prava udarna moč. Stara črpalka ILO iz leta 1936 se je nenehno kvarila in ni bila več kos novejši gasilski taktiki in novejši opremi. Gasilci so se odločili da s pomočjo prostovoljnih prispevkov vaščanov, tovarne Jub, občinske gasilske zveze Ljubljana-Bežigrad ter preostalimi lastnimi sredstvi kupijo moderno in za tisti čas izredno zmogljivo gasilsko črpalko znane tovarne gasilske opreme Rosenbauer. Tisti čas so lastna sredstva pomenila, da so vsi člani društva sami prispevali svoj delež. Ta delež je bil v obliki posojila gasilskemu društvu in je znašal približno 1/4 povprečne plače. Z vsakim članom je bila sklenjena pogodba, s katero se je gasilsko društvo zavezalo posojilo vrniti do 1.2.1972. Vrnitev posojila pa sta zahtevala le dva člana. Tudi dobava najnovejše črpalke ni potekala brez težav. Zapletlo se ja na carini. Šele po posredovanju Srečka Tihlja je bila črpalka Rosenbauer s Volkswagnovim motorjem 19. septembra 1969 na varnem v gasilski lopi. Takoj naslednji dan sta Bolte Flere in Franc Kuhar za prevoz nove črpalke priredila gasilski kombi, še isti dan zvečer pa so jo gasilci z velikim številom zadovoljnih krajanov slavnostno preizkusili na potoku Mlinščica. Najbolj zaslužni člani pa so novo črpalko seveda proslavili v ožjem krogu. Zmogljivost in natančnost črpalke je bila dokazana ob dogodku odprtja vodovoda Črnuče – Dol, ko je poveljnik Brane Tekavc organiziral gasilsko vajo sektorja Ljubljana – Bežigrad, na kateri so črpali vodo iz Kleč v Podgoro na razdalji 1200 m in višinski razliki nekaj 10 metrov. Črpalka še danes izvrstno služi svojemu namenu, z njo pa smo se člani v zadnjih 10. letih že dvakrat udeležili državnega gasilskega tekmovanja in nikdar nas ni pustila na cedilu.

 

Nov gasilski dom


Razgibano delo ter vse večje potrebe po prostoru je v članih društva vsiljevalo misel na nov večji gasilski dom. Stari gasilski dom sredi Dola je opravljal predvsem vlogo shrambe za najnujnejše. Že ob osamosvojitvi društva jeseni leta 1952 se je pokazalo, da so razmere v njem preveč utesnjene, zato so se veliko posvetovali o parceli na kateri je pred vojno stal Prosvetni dom v Dolu. Pri podrobnejšem pregledu se je izkazalo, da je za nov dom tam premalo zemlje. Sklenjeno je bilo, da se z Olgo Kraševec dogovori, da bi odstopila eno od kleti za požarni bazen. Vendar se to ni nikdar zgodilo. Misel na novi dom pa je bila leta 1959 že tako oprijemljiva, da so sklenili prirediti tombolo, s katerimi bi zagotovili prva sredstva za nov gasilski dom. Precej so premišljevali glede povezave s tovarno Jub, vendar se je na občnem zboru 17. januarja 1960 izkazalo, da je misel na zidavo novega doma le še preveč v oblakih. Sklenili so, da z zbranimi sredstvi popravijo in preuredijo stari gasilski dom. Misel na nov gasilski dom še zdaleč ni zamrla. Na občnem zboru 8. januarja 1972 izvoljen upravni odbor: Predsednik: Matevž Ložar, Zaboršt Poveljnik: Jernej Okorn, Dol Pomočnik poveljnika: Ludvik Vodnik, Zaboršt Tajnik: Franc Kuhar, Videm Blagajnik: Stanko Moder, Videm Gospodar: Maks Zajc, Dol Strojnik: Srečko Tihelj, Kleče Referent za mladino: Janez Žvab, Kleče Nadzorni odbor: Jože Tekavc, Kleče; Franc Lunar; Videm; Lado Učakar, Dol je misel razvil do te mere, da sta 27. avgusta 1972 predsednik Matevž Ložar in tajnik Franc Kuhar po navodilih upravnega odbora poslala dopis na Oddelek za komunalne in gradbene zadeve pri skupščini občine Ljubljana-Bežigrad z zadevo »Prošnja za dodelitev zemlje za zidavo novega gasilskega doma v Dolu pri Ljubljani«. Utemeljila sta, da gasilski dom, ki je bil zgrajen pred 80 leti v velikosti 6m x 8m ne zadošča več za potrebe gasilske dejavnosti. Nov dom bi moral biti dovolj velik za vso gasilsko opremo, za opremo narodne zaščite (kasneje civilne zaščite), sestanke in druge tudi družbene dejavnosti. Prosila sta za dodelitev parcele v velikosti približno 700 m2 v neposredni bližini tovarne Jub, ki je tudi zainteresirana, da dom stoji v njeni bližini. Odgovora na ta dopis pa gasilci niso bili deležni, zato so sami začeli z iskanjem primernega zemljišča. Iz pripovedovanj je znano, da so na seji 7.9.1972 premlevali različne lokacije. Točne predstave o velikosti posameznih parcel za gradnjo novega gasilskega doma pa pravzaprav sploh ni bilo. Po končani seji ob 1.00 ponoči so Stanko Moder, Jernej Okorn, Srečko Tihelj in Franc Kuhar samozavestno s koraki odmerili in tako rekoč zakoličili parcelo na kateri danes stoji gasilski dom. Njihov predlog, da se gasilski dom postavi tik pred vhod v tovarno Jub, torej na del tovarniškega in del Zajčevega zemljišča, je bil sprejet. Z njim so se strinjali vsi lastniki zemljišč: tovarna Jub, Maks Zajc in župnija Dol. Zemljišče je bilo v zemljiško knjigo kot last PGD Dol pri Ljubljani vpisano šele leta 1996, ko je tedanji predsednik Pavle Zajec zaključil postopek s prepisi med tovarno JUB, Maksem Zajcem in župnikom Ivanom Miheličem. Čeprav je bilo z zemljišči nešteto težav, se je sredi leta 1973 vendarle izteklo tako, da je Ljubljanski urbanistični zavod izdal lokacijsko dokumentacijo in 15. julija 1973 je bil položen temeljni kamen. Pokroviteljstvo za položitev temeljnega kamna je prevzela tovarna Jub in temeljni kamen za nov gasilski dom je tako položil predstavnik tovarne Jub g. Nace Peterlin. Predsednik gasilskega društva Dol je v slavnostnem govoru pozval vse gasilce za pomoč pri gradnji novega gasilskega doma. Ob tej slovesnosti je finančno pomoč obljubil tudi predsednik občinske gasilske zveze Rajko Bašelj. Gradnja se je z izkopom začela decembra 1973 in napredovala zelo počasi, saj so večino dela opravili gasilci sami z udarniškimi akcijami ob sobotah in nedeljah. Mojstrov in obrtnikov namreč niso mogli plačati. Kljub temu je bila sredi decembra 1974 gradnja končana do druge plošče, pripravljen pa je bil tudi že les za ostrešje. V začetku leta 1975 se je smrtno ponesrečil Matevž Ložar, kar je bil tudi za gasilce in gradnjo doma kar hud udarec. Gradnja je potekala brez vseh potrebnih dovoljenj in je bila pravzaprav črna gradnja. Predsedstvo občinske gasilske zveze je zahtevalo, da društvo v letu 1975 pridobi gradbeno dovoljenje, sicer ne bo več deležno podpore s strani občine, ki pa je bila resnici na ljubo skopa, finančno pa je sploh ni bilo. Z nekaj težavami je društvu uspelo pridobiti lokacijsko dovoljenje, gradbenega pa še ne. Kljub temu je bil gasilski dom pod streho že 27. aprila 1975. Gasilce je vezal rok enega leta od lokacijskega dovoljenja do izdaje gradbenega dovoljenja. Začel se je lov na potrdila in soglasja za gradbeno dovoljenje, ki je gasilce stalo precej več napora kot gradnja sama. Zmanjkalo je denarja in zmanjkalo je volje. Tudi zaradi mačehovskega odnosa občinske gasilske zveze, ki je 10. junija 1976 celo zahtevala zaustavitev gradnje. Vendarle je gasilcem kljub vsemu s pomočjo zvez oktobra 1976 uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje. Gradnja je bila tako legalizirana in odnosi z občino in občinsko zvezo so se nekoliko otoplili. Gradnja pa se vseeno ni mogla nadaljevati, saj enostavno ni bilo denarja. Na pomoč je priskočil takratni direktor tovarne JUB g. Florjan Regovec s salomonskim predlogom, da tovarna JUB za 40 let najame južni del doma v izmeri 80m2, najemnino pa plača takoj v enkratnem znesku. Gasilci so se seveda strinjali in 25. marca 1977 sta predsednik gasilcev Lado Učakar in direktor Florjan Regovec podpisala najemno pogodbo, ki je gasilce zavezala tudi, da denar porabijo namensko za gradnjo doma in da bo dom vseljiv do konca leta 1978. Še preden je bil gasilski dom dokončan je predsednik krajevne skupnosti Dol Vinko Kuhar izrazil željo, da bi KS Dol proti plačilu najela dva prostora v prvem nadstropju. Denar je bil dobrodošel in 28. junija 1978 sta predsednika PGD Dol in KS Dol res podpisala pogodbo o najemu. Težavam pa ni bilo konca in kraja. Za gasilski dom se namreč spodobi, da ga krasi slika zavetnika gasilcev Sv. Florjana. Poleti 1978, ga je na vzhodno pročelje nad vhodom začel slikati Jože Levin. Slika je bila vsak dan bolj razpoznavna, vse bolj pa je začela zanimati tudi takratno politično oblast, ki je bila seveda proti posvetnim elementom na novem gasilskem domu. Jože Levin je zaradi tega s še večjim veseljem okrog glave Sv. Florjana narisal velik in svetal svetniški sij. To pa je bilo takrat povsem nezaslišano in seveda kaplja čez rob. Vročekrvne dopise, hude besede ter nasprotovanja z ene in druge strani je na koncu rešil salomonski predlog takratnega gasilskega upravnega odbora. Jože Levin je nekoliko zabrisal svetniški sij, na gasilsko čelado pa je narisal rdečo zvezdo. Krajevni in občinski politični veljaki so se z rešitvijo strinjali, a jih je bilo vseeno strah mnenja višje politične oblasti, ki je bila vabljena na otvoritev gasilskega doma. Med sliko Sv. Florjana, gasilci in lokalno oblastjo so švigali vprašujoči pogledi, ki pa so vseeno sporočali strinjanje z iznajdljivostjo gasilcev, ki so svetnika povezali z rdečo zvezdo in od takrat se o zapletu s Sv. Florjanom pogovarjamo samo že z nasmehom na ustnicah. Svečana otvoritev gasilskega doma je bila v nedeljo 16. Julija 1978 z veliko gasilsko parado in veliko vrtno veselico.

 

Prvo pobratenje


Na pobudo Jožeta Žiberta z Vidma in Mirka Toreja z Lovrenca na Pohorju so se gasilci leta 1979 seznanili in spoprijateljili. Oktobra 1979 pa je bilo pred gasilskim domom v Dolu svečanost pobratenja. Od takrat dalje se gasilci redno obiskujemo in sodelujemo na večjih gasilskih vajah.

 

Širitev voznega parka


Gasilsko društvo je bilo v središču kraja, zraven tovarne, število prebivalstva krajevne skupnosti Dol pa je tudi raslo. Pokazale so se potrebe po cisterni z vodo in po tehničnem vozilu. Prostora v domu je bilo dovolj in upravni odbor je sklenil, da začne aktivnosti za pridobitev novih vozil. Gasilstvo je bilo od leta 1976 financirano iz Samoupravnih interesnih skupnosti in s pomočjo občinske gasilske zveze Ljubljana Bežigrad sta v Dol leta 1980 pripeljala avtocisterna s 5.000 m3 vode in leta 1982 kombinirano vozilo za prevoz opreme in moštva. Leta 1986 tovarna JUB gasilcem odstopi podvozje tovornjaka TAM130, ki ga je v tehnično vozilo z visokotlačno črpalko predelalo podjetje karoserist iz Maribora in je v gasilsko garažo zapeljalo leta 1987. Leto kasneje so gasilci z nekaj svojega denarja in pomočjo krajevne skupnosti pod vodstvom Mira Grada ter posredovanju Bojana Bunca pridobili še terensko vozilo Lada Niva. Vozni park je tako leta 1990 obsegal 4 vozila, ki pa so vendarle bila že starejših letnikov (tovornjaka) ali pa se v reševalnih akcijah niso izkazala za najbolj primerna. Sledila so leta zamenjav vozil. Najprej smo leta 1991 zamenjali terensko vozilo z močnejšim in zmogljivejšim Nissanom Patrol, potem kombinirano vozilo in cisterno ter tehnično vozilo. Danes vozni park obsega vozilo za prevoz moštva in manjša tehnična posredovanja Volkswagen Transporter, zmogljivo tehnično kombinirano vozilo MAN LE 14.280 in 23 let staro terensko vozilo Nissan Patrol. Poleg teh operativnih vozil pa garažo krasi še starodobnik IMV, ki je doživel povsem svojo zgodbo.

 

Drugo pobratenje


Na pobudo poveljnika občinske gasilske zveze smo se povezali z novoustanovljenim gasilskim društvom z Gradnika v Beli Krajini. Poveljnik je namignil, da bi občinska gasilska zveza utegnila izdatneje finančno pomagati gasilcem iz Dola, če bi dolani staro gasilsko vozilo IMV lahko zelo poceni prodali na Gradnik. Gasilci iz Dola so namig razumeli in so 22. avgusta 1987 kombi IMV gasilec podarili takrat eno leto staremu gasilskemu društvu, ki so bili svojega prvega vozila izjemno veseli. Prijateljske vezi so ostale in medsebojno sodelovanje in druženje je botrovalo, da sta društvi 20. avgusta 1993 podpisali listino o pobratenju. Društvo na Gradniku se je vseskozi krepilo in kombi IMV je tudi za njih postal premajhen. Tako ga je pot pripeljala nazaj v garažo gasilskega doma v Dolu, kjer smo ga obnovili v izvirno stanje.

 

Vojna za Slovenijo in nova država


Na predvečer 25. junija 1991 je z občinske gasilske zveze Ljubljana Bežigrad prišlo nujno obvestilo, naj se gasilci pripravimo na najhujše. Že naslednji dan, zjutraj je poveljnik Dušan Musi mobiliziral vse gasilce, ki smo po strogih pravilih in z natančno določenimi nalogami vzpostavljali dežurstvo v gasilskem domu ter z najnujnejšimi sredstvi opremljali zaklonišča za prebivalce. Gasilci, ki izven časa odrejenega za dežurstvo in družbeno delo nismo hoteli domov, smo kar veliko postorili za ureditev gasilskega doma. Dom smo dodobra počistili, pospravili in nekoliko preuredili. Na srečo vseh prebivalcev Slovenije se je vse srečno končalo. Nova država je prinesla tudi nove predpise in zakone. Tako so sledila leta prestrukturiranja lokalne samouprave. Zakon o lokalnih skupnostih je omogočil in predpisal nastanek občine Dol pri Ljubljani in gasilske zveze Dol – Dolsko. Prav pri ustanovitvi gasilske zveze je bilo veliko zapletov glede imena. Gasilcem iz Beričevega in Dola se je zdelo nekako prav, da se gasilska zveza imenuje enako kot občina saj je tako povsod po Sloveniji, gasilcem iz bivše gasilske zveze Moste – Polje pa se je zdelo prav, da je že iz imena razvidno, da je občinska gasilska zveza sestavljena in dveh različnih bivših gasilskih zvez. Poleg tega so imeli glasovalno večino in tako se lokalna gasilska zveza imenuje Gasilska zveza Dol – Dolsko. Danes to seveda ni več jabolko spora. Nova zakonodaja je spremenila tudi način opremljanja gasilskih društev in s tem tudi financiranja. Denarja iz proračunskega vira je bilo čedalje manj in kljub temu, da je občina Dol pri Ljubljani v samem vrhu slovenskih občin po deležu proračunskih sredstev namenjenih gasilcem, bi bil obstoj brez lastnih virov močno ogrožen. Stroški vzdrževanja po merilih zakonodaje so preprosto previsoki.

 

Mladina


Povsem jasno je, da bi brez podmladka gasilstvo že zdavnaj izumrlo. Poleg vseh aktivnosti so gasilci iz Dola izjemno dobro skrbeli, da so se društvu priključili pionirji, mladinci, ki so jih člani vedno znali dobro usmerjati in motivirati. Skozi čas se je izmenjalo kar nekaj mentorjev mladine. Karol Planic, Pavle Zajec, Jože Klemenčič, Ado Ogrin, Brane Šum, Matej Lajovec, v zadnjih letih pa Kuhar Rado. Vsi so imeli težko delo, saj so mladi z leti postajali vse bolj občutljivi, kar se izraža s povečano razigranostjo. Tudi ponudba raznih razvedril je bila in je še vedno vsak dan večja. V starih časih je bilo gasilstvo gibalo družbenega življenja, dandanašnji pa mnoge organizacije nudijo razne ugodnosti in zanimivosti. S svojimi razvedrilnimi programi privabljajo mlade, ki jim gasilstvo predstavlja le še breme in obveznost. Prav to je bilo najbrž poglavitni vzrok za upad zanimanja mladine za gasilstvo. Mladi zahtevajo vse več pozornosti in predvsem drugačen pristop. Zadnjih nekaj let pa je vseeno opaziti več zanimanja. Morda tudi zato, ker se starši vse bolj zavedajo, da se njihovi otroci pri gasilcih zagotovo ne bodo srečali z drogami in kriminalom pač pa le s humanitarnostjo in še drugačnimi oblikami vzgoje odgovornosti do družbe in medgeneracijskega sožitja.

 

Gasilci danes


Osnovno poslanstvo in pravi vzrok za nastanek gasilskega društva je varstvo pred požari in gašenje. Za to smo bili prvotno tudi usposobljeni. Razvoj gasilstva in pripadnost članov ter njihova požrtvovalnost je z leti privedla do tega, da gasilci že davno nismo več samo gasilci pač pa reševalci v vsem pomenu besede. Z leti smo se izurili za gašenje požarov, za reševanje ob poplavah, za reševanje iz vode, za reševanje ob plazovih, za zaščito in reševanje ob pojavu kužnih bolezni kot so ptičja gripa, slinavka in parkljevka, za reševanje ob potresih, za reševanje ob prometnih nesrečah in v zadnjih letih tudi za reševanje nenadno obolelih in poškodovanih (polprofesionalna nujna medicinska pomoč). Vsa ta znanja zahtevajo vedno več požrtvovalnosti in vedno manj imamo prostega časa. Kljub temu, da je področje zakonsko urejeno, imajo delodajalci čedalje manj posluha za odhod zaposlenih gasilcev na intervencijo. Stroški delovanja operativne gasilske enote in vzdrževanja so vsak mesec višji. Tako se je pri pridobivanju denarja potrebno kar znajti. Gasilci iz Dola smo lahko hvaležni zagnanosti v začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko so se gasilci odločili za gradnjo kar velikega gasilskega doma. Prostorov za gasilce je preveč in jih lahko oddajamo. Tako imajo v gasilskem domu svoj prostor Telekom z elektronsko telekomunikacijsko centralo in postajo mobilne telefonije, podjetje T2 z elektronsko telekomunikacijsko centralo, računalniško podjetje, v letošnjem letu pa še OŠ Janka Modra z enoto vrtca. Vsi najemniki gasilcem predstavljajo močan finančni vir pa čeprav se moramo gasilci zaradi tega malce stisniti. Od daljnega decembra 1891 do danes so gasilci iz Dola spletli zgodbe, ki jih ni moč opisati v kratkem članku in ni moč prikazati z nekaj fotografijami. Duh gasilstva pa bo moč začutiti ob veliki gasilski paradi, ki jo ob praznovanju 120 letnice obstoja prirejamo v nedeljo 24. junija. Parada bo potekala od OŠ Janka Modra do gasilskega doma. Vabljeni ste na ogled in po njej seveda še na veliko gasilsko veselico, ki se za tak praznik spodobi. Prišel bo dan, ko bodo ljudje govorili:«Pridni so kot mravlje, izpopolnjujejo se in vadijo, na vse mogoče načine zbirajo denarna in druga sredstva, vse to za nakup in izboljšanje potrebne opreme. Vse to delajo iz ljubezni do bližnjega in društva, za plačilo pa občasno prejmejo kakšno javno priznanje ali odličje, na katerega so posebno ponosni. Ne vprašajo, ali je dan ali noč, mraz ali toplo, lepo ali slabo vreme, pridejo, kadar je kdo v stiski, ker jim to veleva vest. Radi se zabavajo ter kulturno izživljajo, nikoli pa ne pozabijo na dolžnost. Gasilstvo je organizacija, ustanovljena iz potrebe, in ni je sile, ki bi jo zrušila. Z zadoščanjem se morejo ozreti na prehojeno pot, na katero smo lahko vsi ponosni.« PGD Dol pri Ljubljani

Več o zgodovini si lahko pogledate na v knjigi z naslovom: NA POMOČ, ki je nastala ob 110 letnici društva, dogodke pa je zabeležil Matej Lajovec.

 

↑ nazaj na vrh strani